»Potem bi te vendar ne mogel peljati domov!« Majdič prične rezati svoj zrezek, nosi koščke v usta in vmes govori: »Prej sem bil prešel na slovensko gledališče ‒ zrezek je izvrsten, gospod oštir, čast taki kuhinji! Rekel sem ... to se pravi: mislil sem reči.