Pot mu teče curkoma izpod kape po obrazu, licih in vratu za ovratnik, usta ima odprta, da nalovi pljučem dovolj sape, in noge dviguje kakor prej: enolično drugo za drugo, kakor bi šle mlinske stope. Za njim se pozna že dolga sled, na katere enem koncu je on, drugi konec pa se izgublja v sneženi belini. Ne misli hotoma ničesar.