In pri zajtrku in pozneje, ko se je sončil zunaj na hodniku in čakal, da je pospravila žena sobo, je govoril predse: »Vso noč, vso noč sam nemir!« In takoj je hotel označiti s slabim hripavim glasom lepi in znani napev: »Lalala«. Ali vse, kar je poskusil, ni bilo pravo, ni bilo senca tistega, kar je zvenelo vso noč okoli njega in kar je odzvanjalo tudi zdaj po njegovem telesu.