Dokler ni prišel človek tako blizu do njega, da bi ga lahko dosegel s palico, ni odletel. Če je bil ob taki priliki na njivi, je iskal nemoteno hrane, če je bil v jeseni v koruzi, je obral popolnoma nemoteno svoj strok. Nekoč, ko so peli mogočno naglas zvonovi, kakor redkokdaj pojo, in je prišla v deželo ravno pomlad, je zletel pri odprtem oknu v prazno vaško hišo, vzel z mize kos pisanega kruha, ki je imel med rjavimi okroglimi progami silno sladke in sočne jagode, in z njim v kljunu veselo odletel.