Okna so bila zagrnjena, stoli mirni in mrtvi, preproge solidno in pravilno položene, knjige so ležale vedno v istem redu tik omare, palice v kotu so stale kakor orožje speče vojske kralja Matjaža in dnevi so prešli in tedni, ne da bi se javil najmanjši nered in prekinil vsaj za nekaj časa to hladno pravilnost in tišino. Za pečjo je stal konj, na katerem se je gugala svoje dni Mika svojo majhno, splašeno glavo je molel izza peči in nihče ga ni premaknil, nihče zagugal. Gabriču je bilo na jeziku, da bi poklical ženo in ji naročil, naj ga odstrani.