Kakor strela je letelo ime od ušes do ušes in tudi v gostilno zloglasne krčmarice je priletelo. Mahoma je bil pretep končan, preplašeni fantje so odpirali v silni naglici okna, butali v vrata in bežali na prosto, in ko je prestopil žandar Stružnik sobni prag, je videl zadnje pete in hrbte, ki so zdrsnili z gostilniških oken navzdol, samo razbiti stoli so ležali po tleh, prevrnjene mize in klopi brez nog; tisti fant, ki je bil tepen in je zamudil beg, je klečal pred njim na tleh, roke je sklepal, menda je imel solze v očeh, po čelu in preko levega lica mu je tekla kri in njegov glas je bil ves plah in hripav. »Tepli so me že, oh, gospod, ko jih lepo prosim, nikar me naj še oni ne tepó, nikar me naj ne uklenejo, nikar me naj ne zapro: nikoli več me ne bo pri tepežu!«