Njen in njegov glas sta se mešala v čudno harmonijo. Po prazni in prostorni sobi sta se izgubljala v odmevih in zdelo se je, kakor bi se lovila in istočasno odbijala pod nizkim in ponekod vijugastim stropom. »Jaz tudi nimam nikogar ‒« Stavka ni končala; izzvenel je, kakor nenadoma raztrgan.