»Hejsasa, rejsasa,« poje, »čemu prazen obraz, čemu žalost v srcu in mraz, ko nam teče tisti čas, ki ga ne bo nikoli več pri nas! In preteče nam, naj bo vesel naš hram, naj bo strupen in sam, o, vseeno preteče nam! Primi deklo, glej, ki nese mimo tebe svoje zdravje, polnogruda je in močnostasa, kot bi jo skovali kovači, taka je!