»Kra-kra ‒ kje si družica, kam ta je nesla perut z nevernim drugom? Hrapavo je mojo grlo, črna in trda je moja postava, ni miline v mojih očeh, presrepe so mi, glejte, in premoške, ali tudi za črnim perjem, tudi za ostrim kljunom bije srce, ki se topi v čustvu, in hripavo grlo pozna bolest, ki ga davi in duši. Kra-kra, kje je pomlad, kako je minila, kako mi teče čas brez ljubezni, kako mineva življenje brez sreče!