Spoznava, da še ni v svoji pesmi dovolj poveličal njenega dražestnega in gracioznega kljuna, da še davno ni opel vse lepote njenih drobnih in svetlih oči, podobnih dvema zrnoma črnega prosa. Njegova pesem ne zmore razodeti, kako lahek je let in utrip njenih mehkih in žametnih kril, kako ljubek in topel je njen sivi kožušček in kako sladke in vdane in presrčne so njene kretnje. Tu zopet zagolči in zopet zagostoli v noč.