Rekli so mu Čoč in star je bil kakor zemlja. Organist je pokropil, stal dolgo ob nogah in strmel nekam v vlažni in črni strop, potem sedel na klop, oprl komolce ob kolena, podprl s pestmi obraz in strmel nepremično v umazana in kamnita tla. Domislil se je, da je ležalo na tej dolgi mizi že mnogo mrličev, ali samih takih, ki niso imeli doma, da bi jih prenočil zadnjo noč.