V njej je živelo nekaj drugega, nekaj nasprotnega vsem tem božjim molitvam, tem čudežnim prostorom, temu cerkvenemu vzduhu in obra zom, ki so klečali okoli njo. Vse misli so se ji uprle, klečala je tik svoje matere, ali obrnila se je stran od oltarja in ustnice je stisnila, kakor bi se bala, da ne zajde vanjo pobožen šepet ali hladni duh, ki plava po mračnem svetišču. Mimo so prišli ljudje ‒ možje in žene ‒ in prinesli drobnega, hromega otroka, ki je imel glavo kakor starec.