»Ne upajte ničesar; Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem nevesta barona Galla« - te Margaretine besede so šumele Rovanu po glavi in kar nič se ni zmenil za zvedava vprašanja grofice Helene, ki se ni mogla načuditi, da imata Rovan in Margareta neke skrivnosti.
Rovan je proti večeru zapustil grad, in sicer s trdnim sklepom, da nikdar več ne prestopi njegovega praga. Še tisti dan je spisal pismo, s katerim je grofa Ortenburškega prosil, naj ga vzame v službo, in odločen je bil, da za vselej zapusti svojo domovino.