V samostanu je imel Hugon Alba samo enega prijatelja, s katerim je rad občeval, in to je bil opatov praporščak Andrej Rovan. Ta veseli mladenič se je oklenil temnogledega Hugona z vsem srcem, ker je tuji menih bil ves drugačen, nego ostali samostanski prebivalci, ker je rad in ljubeznivo občeval s kmeti, ki so jih drugi samostanci zaničevali. Tudi je vedno govoril domači jezik in odkritosrčno priznaval slabosti in nerodnosti v samostanu.