Naenkrat je mignil Jerneju Kosu k sebi, se še nekoliko zamislil, potem pa, kakor da je prišel do določenega sklepa, šepetaje nekaj naročil svojemu oskrbniku. Še ta je nekam preplašen pogledal opata, a vajen je bil slepe pokorščine in se je molče odstranil.
»Spoštovani gostje in prijatelji,« je potem opat zaklical zbranim veljakom z gromkim glasom, »pripravil sem Vam posebno presenečenje.«