Na potu je večkrat omahoval, kajti bil je vsled izgube krvi silno slab, ali njegova železna volja je premagala telesno slabost. Grajščinski oskrbnik - Rovanov oče - ga je prijazno sprejel in je prijateljsko zanj skrbel, tako da je Matija čez nekaj dni bil zopet na nogah. Samo glavo je imel obvezano, da so ga grajščinske ženske imenovale Turka.