Hasan se zdaj ni dosti menil za svojega gospodarja; večkrat ga je celo prehiteval, da je moral Juri svojo Vihro z ostrogi nagnati, da ni zaostala. To je v Jurju vzbujalo vsakovrstne sume, saj se je dobro zavedal, koliko si je napravil sovražnikov s svojo silovitostjo in svojevoljnostjo. Juri si je priznaval, da mu Hasan doslej nikdar ni dal povoda, dvomiti nad njegovo zvestobo, ali njegova molčečnost je mogla biti prav tako izraz udanosti kakor sovraštva.