»Vidal,« je tiho zaklicala Katarina, »Vidal!« »Le idite za menoj, v gradu nas čakajo in pripravljena je sijajna večerja,« je odgovoril blazni pevec in šel naprej ter izginil v temi, dočim sta Katarina in Hema ostali na nasipu in se ihte stiskali druga k drugi. Jasno jima je bilo, da v obleganem kraju ne more vladati tak mir, kakršen je vladal v hišah, ki so ležale pred njima in v katerih ni gorela nobena luč, dočim je bilo v gradu več oken razsvetljenih, a neverjetno se jima je tudi zdelo, da bi vladala taka tišina v kraju, ki so ga sovražniki že zavzeli.