V samotni kmetski koči se je družba ustavila in prosila za jed in pijačo, »kralj« je sedel na Katarinino željo za mizo in prepeval, medtem ko je Katarina pojasnila domačim ljudem, da je Vidal blazen in da ga spremljata njegovi sestri na božjo pot v nadi, da se ga Bog usmili in mu povrne pamet. Tako mimogrede je Katarina izprašala kmeta tudi o vojni in o uspehih patrijarhove armade in čula je strašne reči, kako armada ropa in pleni in kako obsojajo popolnoma nedolžne ljudi na smrt samo zato, ker se ustavljajo ropanju vojščakov. »Ali je armada že zavzela Devin?« je vprašala Katarina in strah jo je spreletaval, da pride morda že prepozno.