Peter Strah ‒« »Pojdi sinko,« je rekel starec in je Jurja peljal iz cerkve. V mali sobi viteza Petra Straha je ležal devinski gospodar na postelji in nemo zrl na strop, na katerem je bilo naslikano kamenjanje sv. Štefana. Juri je ležal nepomično, misli njegove pa so begale po mračni cerkvi, kjer je ta dan doživel slovesno prekletje in kjer je na lastne oči moral videti in na lastna ušesa moral slišati, kako so ga zapuščali najboljši prijatelji, najzvestejši zavezniki in celo pobratimi. Ni ga bilo strah cerkvenega prokletja.