V tem, ko so se njeni beli prsti igrali z dolgimi Konradovimi kodri, je nekako sanjavo nadaljevala: »Ko sem se odločila, da te pokličem, sem si rekla, naj si Konrad že misli karkoli, tega ne ve in si tudi misliti ne more, da umiram ljubezni do njega. In dalje sem si rekla: Ker me Konrad ne ljubi, me bo resno in važno izpraševal in kot vitez mi ne bo odrekel svoje pomoči, jaz pa ponesem svojo ljubezensko skrivnost zopet seboj v svoj samotni grad. Ali če se človek pripravi na hlinjenje, se mu najlaglje zgodi, da ga premagajo njegova čuvstva.