»Slušaj, Konrad,« je rekla Juta, ko je zopet sedela na svileni blazini poleg mladeniča, »zaupam ti, kar bi smel izvedeti šele čez več časa. Iz ljubezni ti zaupam tajnost, ki bi znala uničiti mnogo nadej, če bi se razvedela. Lej, Konrad, jaz te ljubim že davno, a ker se mi nisi približal, sem morala molčati in skrivati svojo ljubezen na dnu srca.