Gospa Juta mi je bila po Črnem Petru poslala važno pismo tisti dan, ko je Komolja razbojniškega poglavarja ubil in rešil Jurja Devinskega. Tega pisma nisem dobil; gotovo je v Komoljevih rokah in gotovo ve tudi že našo tajnost.« Oton Vipavski je, kakor bi ga bila čustva premagala, padel na stol in opiraje glavo ob roko, vzdihnil: »Ah, Matilda, kako slabo sem pač izpolnil svojo obljubo.«