Majnhard je pač nekaj razumel, a ni prišel do tega, da bi zahteval, naj mu Ottobone ta odstavek pogodbe še enkrat prečita. Ravno ko je hotel izreči to željo, se je Katarina vnovič nagnila k njemu, tako blizu, da so se njeni lasje dotikali njegovega čela in igraje se z zlato verižico, ki jo je imel Majnhard ob pasu, je tiho rekla: »Kako naj verjamem, da me ljubite, ko imate za soprogo najlepšo damo cele Furlanske in Goriške in ki jo tako ljubite, da ste radi nje šli v boj s strašnim vitezom Pordenonskim.« Majnhardu so te besede razgrele kri.
»Nadaljujte, Ottobone, nadaljujte,« je zaklical nestrpno.