Katarina je hitro prijela vajeti in jih izročila hlapcu, ki je odpeljal konja v hlev. »Sveti Avguštin! ‒ pomagaj mi v tem trenotku,« je zdaj vzkliknil konzul Ottobone, ki je končno prišel k sebi. »Stvar, ki smo jo pripravljali dva meseca z največjo previdnostjo in z brezprimerno spretnostjo, naj se zdaj razbije samo zaradi tvoje trmoglavosti?