Tako je bilo čuti izza oltarčka. In čeprav so bile besede užaljene in nekam jeznorite, jih je bil župnik vesel: navadil se je bil na razboritega nepridiprava in zaupnega zaveznika pri svojih nakanah, navadil na prijetne večere, ki sta jih prebila na vrtu (ko bi le tistih prekletih komarjev ne bilo) pri krači in bokalu, rešetajoč svet s tako različnih pogledov; pa tudi na zadirčno razglašenost pri oblikovanju podob, preden sta se zedinila, da se ji taki, tako oblečeni, obuti in pokriti dovoli vstop v hrastoveljski hram. Na vse to se je bil navadil in mu je bilo žal, da bo zdaj zdaj te živosti konec.