Do golega ga bojda slečejo in vzemo mu kuto in pokrivalo in prav nič jim ni mar, če ostane v kapuci tudi glava.
Brat Krištof se je splašeno ogledal, kakor da so mu razbojniki že za petami; ostanek skorje je naglo vtaknil v malhasto raševino, zdrknil je z oslice, in med pretiranim dvizanjem, ki se ni prav nič ujemalo z dotlejšnjo lagodnostjo, je hitel sopsti: »O, ti devica, o presveta devica, le kaj se zamujam...«