Tisto vetrovno popoldne je pod staro bukvijo zaspal za vedno.
»Očeta dolgo ni domov,« je zvečer Janko dejal Milki, ki je na klavirju igrala Čajkovskega. »Ej, naš oče, njemu sta noč in dan enaka,« je smehljaje se dejala Milka in začela igrati Griega. »Milka, rečem ti, da se bom še letos poročil. Kdo bo vedno poslušal te sitne stare tete?«