»Hej, Tone, pridi no, boš malo spil.« Za dimom je videl obraze domačih ljudi: obratovodjo Ležnjaka, ki je pil vsaj peti vrček piva, in gostilničarja Jurija, ki je rajši posedal pri Benčinu, ker je bila njegova gostilna prazna. Zraven je sedelo še par učiteljev, ki so pili svojo četrtinko vina in važno razkladali o modrosti »kraljevske vlade« in njenih bodočih uspehih v državi in po svetu.