Potoškin Špelin se je postavil na sredo gostilne in prepeval pesem, ki jo je slišal v glavnem mestu: »Kadar boš ti vandrat šel.« Dana je Marku razložila smisel te pesmi. Nekateri so se smejali Špelinu, ki je dvigal roke in si odkrival slamnik in vpil: »Oj zdaj gremo, oj zdaj...«