Najvažnejša stvar je bila ta, da si bil vedno pripravljen na položaj, pa naj bo to ponoči ali podnevi, ob vsakem vremenu. Za dobrega in hrabrega borca smo imeli tistega, ki je vztrajal na položaju, ki ni tekal sem in tja in ki ga ni zmedlo močno sovražno streljanje. Kadar je na položaju zadonel klic »Naprej, juriš!« - je hraber borec ob pravem času planil naprej, se spotoma zaklanjal in zavpil z močnim glasom svoj znani »juriš«.