Želeli so, da bi izvedeli za življenje navadnega borca. Ker pa jih je bilo precej, ki so mislili, da iti v zasede, na položaje, na progo, na stražo, v predhodnico, da se to njih ne tiče in da so nekaj več kot borci, nekateri niso bili priljubljeni po bataljonih in brigadah. Borci so imeli zelo radi hrabre komandirje in komisarje, pa tudi če niso bili izredno hrabri, samo da so videli, da znajo prenesti iste težave in napore kakor množice navadnih borcev in da živijo in čutijo z njimi in da skrbijo zanje.