Bil je soparen poletni večer, ko sem šel 27. julija 1942. s Fricem iz Sodražice čez gozdove in senožeti v Loško dolino. V domači vasi sem pregovarjal aktiviste, naj jo čimprej odkurijo v gozd. Strletova žena iz Podcerkve me je vselej nahrulila, kadar koli sem prišel k njim, češ da ji zapeljujem moža in da naj se raje vrtim okrog mladih fantov; začuda, tisti dan ni preveč nergala, samo vzdihovala je, češ, ti moraš razumeti, senožeti še nismo pokosili in čim bomo pokosili senožet, naj gre v božjem imenu, saj vem, da bi bil boljši terenec, kakor pa gospodar na kajži.