Tako je bilo z našo komoro, dokler ni prišel mali, okretni in hrabri Joco, ki jo je uredil, discipliniral in dvignil do take višine, da so komoraši poslej mirno čakali na svojih mestih ter cepetali z nogami, dokler ni prišlo povelje za premik. Joco je bil dober jezdec; kakor žaba je čepel na konju in ga podil v breg; njegov ostri, ukazovalni glas mu je pridobil ugled celo pri bataljonskih štabih. Kadar je z ostrimi očmi pogledal kuharje, so takoj vedeli, koliko je ura.