Ali kaj hočeš, danes smo tukaj, jutri tam, kakor že pravi tista znana vojaška. Eh, no, če ne bi bil komisar, bi se bil že gotovo do kraja zaljubil, pisma bi pisal, na kitaro bi brenkal in lepo bi bilo,« je tiho in otožno razložil Stane in se vlegel nazaj na seno. Znenada pa je vstal, odšel po kitaro, se naslonil ob drevo in začel igrati.