Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potiplje v notranji žep svoje precej dolge rjave suknje in preveri, če ima denar pri sebi, potreplje rezgetajočega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na voziček.
»Ali bo treba iti v semenj, Anton, v semenj?« vpraša mimo gredoči kmetič na vozu sedečega soseda.