Visoko je bilo tisto skalovje in se je dotikalo skoraj samih božjih zvezd, ki so veselo brlele na nebu. Skalovje je bilo še vse prepreženo s širnimi snežišči, ki so se blestela v srebrnih mesečevih žarkih. Nikjer ni bilo glasu, in v tej tišini je Gab razločno slišal le utripanje lastnega srca.