Široke, zobčaste čaše so imeli ti cveti, in dolgi, rdeči pestiči so moleli iz čaš in so se nalahno, nalahno tresli v pomladnem vetrcu, ki je vel nad Mucno goro. Čudovit in težak vonj je dehtel od rože, da je človeku jemalo sapo ... Stari oče je gledal tisto rožo, z glavo je majal in je ponavljal venomer: »Hm, hencajte no, hm ...