Gab je razločno slišal njihovo popevanje, ki se mu je bližalo vedno bolj. Zato je pa tekel vedno hitreje po hrapavi poti in se ni ustavil niti toliko časa, da bi si obrisal znoj, ki mu je tekel curkoma z obraza. Podila ga je samo misel: »Če grem prepočasi, pride nemara k stricu Kezovcu prej smrt.