»Le, le, pobič!« se mu je posmehnil Kezovec in spet zaprl oči. Gab pa je zdrvel iz koče, na vso sapo je tekel po goličavi in dalje skozi jelovi gozdič. Skoraj se je že popolnoma videlo, ker se je sivi mrak vedno bolj umikal jasnemu jutru, ki je stopalo z neba in z visokih, nebotičnih gora.