Čakal je in godel sam pri sebi neko čudno, staro pesem, ki je ne pozna več današnji mladi svet. Sonce je pa kukalo skozi nizko okence, po podu so se igrali nebogljeni pomladanski žarki in so se zibali lahno, lahno nad črešnjevo, belo pogrnjeno mizo ... »Hencajte ‒ no!« se je namuznil stari oče. »Pa bo le sonce še zadosti gorko, da mi malo pogreje stari, skrivljeni hrbet.