Videl je kraj sebe grozne, velikanske stvore, ki so gledali nepremično nanj; z dolgimi rokami so mahali in z ostrimi zobmi so režali vanj. Gab pa je hodil po prostranih, pustih krajih, kjer je bilo samo kamenje; vode ni bilo nikjer, in sonce je žgalo, da mu je tekel znoj curkoma s čela in so bila usta suha, tako suha, da ni mogel premakniti niti jezika in poklicati ljudi na pomoč. Gab je taval kdove kje ‒ in kam je taval.