Nebo nad gorskim svetom se je bilo zavilo v tanke, sivkaste meglice, izza njih je mežikalo zimsko sonce brez moči in svetlobe. Po dolini je bilo za dober seženj snega, a divje skalovje po Martuljkovih gorah je bilo tako zasneženo, da se skale niso prav nič razločevale. »Sneg se kopiči po oblakih,« je godrnjal Muzelj, ko je gledal po nebu in gorovju, ki je štrlelo divje in samotno nad dolinico.