Sredi brezkončnih snežnih plasti so črnela njegova gola južna pobočja, kakor bi se nalašč izluščila iz snega, da se zakotalijo zdaj pa zdaj navzdol in pokopljejo pod sabo borna selišča. Dolgo je Danijel strmel na Dobrač in njegove oči se niso mogle ločiti od njega. Zakaj spominjal se je rutarške govorice o Dobraču in o Košutniku, ki jezdi tjakaj vsak dan na divjem kozlu.