Čudo se je zgodilo ‒ jastreb ni prav nič izbiral, ampak je pograbil srditega petelina za vrat in odfrčal z njim proti gozdu, ki se razprostira že tik za vasjo po strmih pobočjih Martuljških gora. Pavlekovi bi bili preboleli izgubo in pozabili bi neprijetni dogodek, da ni bilo Muzlja, onega Pavlekovega Šimna, ki je bil skoro grbast in močno kozav po obrazu, da so mu nadeli sam Bog ve zakaj nerodni vzdevek Muzelj. Šimen je ves oni dan grbančil čelo, čudno mahal z rokami in godrnjal nerazumljive reči. Preden se je zvečer splazil v grelnico, kjer je bilo njegovo borno ležišče, je rekel domačim: »Jastreb je ugrabil našega petelina.