Jeseni je videl Košutnikovo domačijo na lastne oči, spoznal je Košutnika samega in Nano in je videl zlato, ki se usiplje okrog mladenkine glave ‒ in je vedel, da je Košutnik človek kot vsi drugi in da so samo ljudje neumni in hudobni, ker govore o njem tako čudno zavite reči. Košutnik sicer ni mogel biti priseljenec iz nemških krajev, a vendar ni bil domačin, ker mu je jezik zvenel prav po ziljanskem načinu. Kaj ga je pregnalo iz domačije, o tem Danijel ni razmišljal; samo to je slišal, da je Nanin oče resnično Ziljan izpod Dobrača in je prav radi tega nastala med ljudmi pripo vedka o čarovniku, ki vsak dan jaše na divjem kozlu na Dobrač, kjer vasuje s čarovnico.