Kekec je dospel kraj gozdiča in je obstal za trenutek. Ozrl se je na zeleno polje, ozrl se je na Koroščevo hišo in v srcu se mu je zbudila velika radost. Zavihtel je klobuček in zavriskal na ves glas: »Juhuhu!« ‒ potem pa je šel naprej preko polja in je prepeval, da se je slišalo v samo zagorsko vas: »Na nebu škrjanček, pod nebom pomlad ... Oj, drobni škrjanček, kaj pel bi ti rad?«