Razločno je videl divje koze, ki so se pasle po ozkih policah kraj večnega snega. Tu in tam je votlo zabobnelo med skalovjem; divje koze so sprožile kamenje z gladke police in kamenje se je valilo preko visokih sten in je padalo z glasnim prasketom na široko snežišče pod strmim Špikom. Potem pa je vladala zopet tišina, mrtva tišina ‒ in Kekec je skoraj slišal utripanje svojega lastnega, žalostnega srca.