Tako je premišljal Kekec in je stopal naglo kraj Pehte, ki ga je držala ves čas za roko. Bili so že visoko gori in so se vedno bolj bližali gozdiču, za katerim je ležala Pehtina tiha senožet. Že se je slišalo zamolklo šumenje visokega slapa in večerilo se je širom po zagorskem svetu.