In Kekec se je prijel za glavo pa je jokal, kot sta jokala Koroščev oče in Koroščeva mati. Pohitel je v gozd, se vrgel na trato in je zaril obraz v travo pa je jokal v svoji žalosti, da bi se ga kamen usmilil. Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa Mojca.